Da ne bo kdo mislu, da je tu res. Vidm pa, da bi moglu bit. Ker zmerej smo usi pametni kku se je treba sproti učit, pa ponavljat kar smo slišali u šoli, da nam ostane v glavi... Ampak neee, mi zabušavamo celo leto, prestavljamo na jutri s modificiranim rekom: "Zakaj bi storil danes če lahko jutri?" Potem pa pridejo kolokviji in izpiti, alpa sam testi na srednjih šolah, in spet neki prestavljamo. Pol ko se nekako spraviš k učenju (2dni prej) in vidš, da je snovi za ščepec soli preveč, se pa hočš raztegnt čez vse zvezke, živčen si, nič se ti ne zapikne u trdo bučo, vse sproti pozabljaš, bereš, prebereš nič. Seveda se na dan preizkusa (ne)znanja vse sam še stopnjuje, postaneš začasna živčna razvalina, pozabiš še tisto bilko znanja, ki si se je včeraj (ali pač danes zjutraj s metrskimi podočnjaki) naučil... Dobiš test, preletiš, začneš reševat in vidiš, da je par nalog podobnih tistim, ki si se jih doma učil, in po možnosti celo enkrat prav rešil. Sam tle je en minus več in ker si se navadu brez minusa, nimaš pojma kako se reši... Mal karikiram, sam res malo. Pol so pa seveda usi krivi, prevsem profesorji, ker so sestavli težek test, kajpak z enim minusom več... To da se pa učimo neki na pamet, pa vse na en četrt pa nima veze... Namesto, da bi vedli zakaj se gre in dejansko kaj točno računamo, znamo neki na pamet... Seveda po testu vsi pravimo kako bo za naslednji izpit drugače in se bomo začeli učit en tedn prej, vsak dan malo manj in bomo več znali. Ko pa pride cajt, pa vsi ratamo Kvizlingi. In kar je najbolj butasto je to, da škodimo sam sebi.
Če bo kdo spremenu svojo politiko učenja, bom zadovoljen, če ne pa lih tku. :D
Upam sam, da jo bom tudi jest, da ne bo naslednjič kukr je blu ta semester, ko sem mel namen nardit 4 izpite, naredu bom pa 2, če bom.
